Milan Kučan, človek, ki je na višku svoje moči, tik pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, najostreje opozarjal državljane takrat še federativne republike, naj vendar nikakor ne glasujejo za odcepitev in ostanejo v SFRJ, sedaj spet deli politične nasvete.

Se spomnite, sodržavljani, kako je Milanček kritiziral demokracijo in večstrankarski sistem, ter govoril o enostrankarskem pluralizmu( bog ve, da še danes ne razumem kontradikcije v tej ideji!!), nato pa se takoj po osamosvojitvi prelevil v dobrega cerkvenika in demokrata!!!??? No, če se ne, potem dobro pomislite, vrnite se nazaj v preteklost, in se zahvalite tej mali kroti, za vsako zaseženo orožje, ki nam ga je vzela JLA, saj se je posebej trudil, da bi izgubili v boju za lastno državo.

Ne bo uspelo Milanček. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade, in zate kot vemo, je dovolj že luknjica ene lopate.

Recimo nekako takole; minus, ki ga pokaže ekran bankomata je tako dolg, da bi na njem lahko postavili obvoznico okrog Slovenj Gradca, kmalu pa se bo še povečal za 40.000 EUR, kajti jemljem nepremičninski kredit. A vse to se bo začelo počasi obračat. Jutri. Jutri bo bolje. Jutri naselim Romunsko skupnost, ki mi bo nosila lep zaslužek in omogočala odplačilo pričakovanega kredita. A ta kredit mi bo omogočil nadaljnih 240 m2 stanovanj, ki bi jih, če bo le malo sreče na moji strani, oddal v najem že v roku kakšnih dveh let.

Bottom line: le še malo, le malo me loči od trenutka, ko se lahko spet predam brezdelju, tokrat upam trajno in če le mogoče nekje na toplem.

Letim. Jest.

Naj se kvalitetno jebe u tri pizde materine moja celotna rodbina po očetovi strani, predvsem njegova sestra, ki jo prenašam že vso življenje, in je nedotaknjenega obličja le zaradi moje neizmerne ljubezni do njene matere.

Naj se v lastnem gnoju zadušijo praktično vsi moji prijatelji, izjeme bodo same vedele, da ne sodijo med njih, ki so me v zadnjem mesecu pustili popolnoma na cedilu in pozabili na preteklost, predvsem pa na prihodnost in dejstvo, da te njihove napake ne bom pozabil.

Mesto, ki je bilo od nekdaj moje, katerega lastniki so bili žepred stoletji moji predniki, se je spremenilo v drozgo, polno odplak, dreka in gnilih mešancev. V stopinje, ki so ostale kot spomin na mojo družino, moji škornji enostavno ne pašejo.

Kako je že rekel Jimmi!? There must be some way out of here, said the jumper to the bee…

V izogib morebitni tožbi ali kazenskemu pregonu, ki je komunistom v navadi, trdim, da sem to slišal od nepoznane osebe in ni zrastlo na mojem zelniku. Se mi pa zdi logično in verjetno.

Morda pa nosijo meglice odrešitev, krinko za polzeče solze na prijateljevih licih,  ko oči spremljajo njegovo mater, ki se poslavlja pod lopatami prsti, ovita v kovino in kopico utrganih rož. Od dežja do solz in spet nazaj se v taktu jazza poigravajo spomini in umirajo čustva.

Ne pomaga niti bela gospa, ki draži nosnice in mrtvi ustno votlino, ne trdna roka majhne skupinice, ki tako nerazdružljivo stopa skozi življenje. Pomagajo oblaki, ki od dežja do solz in spet nazaj prikrivajo sočutje te skupinice mož, čutečih z njim.

Samo majhen opis situacije, da bo bolje razumljiva. Učitelj v srednji šoli, dela največ (poudarjam, največ, več ne sme, ker bi lahko bil preobremenjen) 5 ur (in da ne bo nesporazuma, govorim o šolskih urah, torej po 45 minut) na dan,  največ 20 oz. v izrednih primerih do 23 ur na teden. Ostalo se šteje kot priprave na domu.

Res je, vsako leto se spreminjajo učni programi in učitelji se jim morajo prilagajati. Ampak, saj se ne spreminjajo dejstva, ki jih poučujejo! Ali obrazloži nekaj na začetku ali na koncu leta menda ni toliko obremenjujoče, da bi moral gospod učitelj 20 ur na teden preživeti pred učnim gradivom doma in študirati vse tisto, kar so ga naučili že na faksu!?

Vsako leto se znižujejo kriteriji zaključnih izpitov in mature, torej niti večja poneumljenost dijakov ne poveča obsega dela in truda, ki ga bi moral učitelj vložiti v njih.

To pomeni, da je šolstvo edina dejavnost v državi, kjer ti plačo povečujejo ob hkratnem konstantnem padcu produktivnosti, zmanjšani normi in celo vedno manjšem obsegu “proizvodnje”, saj je dijakov vsako leto manj.

Glede na povprečno bruto plačo cc. 1950 EUR, kar je približno 1200 EUR neto na mesec, to pomeni, da zasluži učitelj dobrih 14 EUR na uro, oz. 3400 SIT na 45 minut.

Pa kaj se delate norca? Okrajni sodnik torej mesečno zasluži cc. 100 EUR več kot srednješolski učitelj, in še vedno ni nihče pomislil, da bi jih bilo pametneje vse odstavit in zamenjat!?

Ne dilat, če nočeš delat in bi rad vseeno dober standard, postaneš pač učitelj!

(Vir: Nekaj let sem sestavljal urnike srednjih šol v SG.)

Življenje je lepo, sončno ali deževno, in njihovi pogumni pogledi se drzno usmerjajo proti meni, medtem ko tekajo ob žičnati ograji in preskakujejo drug drugega, lovijo svoje bratrance in grizljajo čudno leseno piramido, ki stoji na vrhu hriba. Strahu ni in sreča je neizmerna.

Počasi samostojni, še vedno strmijo vame, ko to isto piramido opremljam z nepoznanimi svetlečimi predmeti. Gledajo svoje matere kako ponovno nosijo velike trebuhe in pričakujejo njihove bratce.

Pogum se izgubi v brezglavi grozi in počasi ugasne, hkrati z njihovim življenjem, ko visijo s piramide, ravno v tistem trenutku, ko novi otroci ob krvavi posteljici, ki se še drži njihovega telesa, črni in beli ležijo ter vekajo v pozdrav svojim materam ter nekaj tisoč kvadratnih metrov velikemu travniku….

Morda pa vekajo tudi svojim starejšim bratom…

Za očmi kuje načrte in srepo zre v žrtve, postavljene pred orodjem njegovega telesa. Cilj opravičuje sredstva in prepovedi so žalitev, ki si je ne dopusti pogosto slišati. Kaj je cilj, ve le on. Kje je potešitev njegove krvoločnosti, ne ve nihče. Misli le s srcem in čuti le z mislimi. Čuti kar želi.

Za očmi ni skrivališče. Za očmi je utrdba.