Edini še živeči bivši predsednik RS, Milanček K., bo prvi človek v zgodovini obstoja krščanske cerkve in civiliziranih pogrebov, ki bo, ko bo za to čas, pokopan v žari ne da bi ga bilo potrebno prej upepeliti!
V izogib morebitni tožbi ali kazenskemu pregonu, ki je komunistom v navadi, trdim, da sem to slišal od nepoznane osebe in ni zrastlo na mojem zelniku. Se mi pa zdi logično in verjetno.
Morda so oblaki, ki se valijo čez mesto že nekaj dni, s sabo prinesli sivino in prazen občutek žalosti, ki je tik pred tem, da se spremeni v mrko depresijo. Morda pa niso krivi oblaki, temveč jaz sam s pomočjo naključij, nepopravljivih dogodkov in bežečega časa, ki mi odreka pravico drugačnih odločitev.
Morda pa nosijo meglice odrešitev, krinko za polzeče solze na prijateljevih licih, ko oči spremljajo njegovo mater, ki se poslavlja pod lopatami prsti, ovita v kovino in kopico utrganih rož. Od dežja do solz in spet nazaj se v taktu jazza poigravajo spomini in umirajo čustva.
Ne pomaga niti bela gospa, ki draži nosnice in mrtvi ustno votlino, ne trdna roka majhne skupinice, ki tako nerazdružljivo stopa skozi življenje. Pomagajo oblaki, ki od dežja do solz in spet nazaj prikrivajo sočutje te skupinice mož, čutečih z njim.
Najpogostejša in hkrati najočitnejša rast plač v negospodarstvu po osamosvojitvi zagotovo pripada učiteljem. Gospodje so v zadnjih letih pridobili zavidljiv finančni status, ki spravlja v zadrego in bes vsakega državljana Slovenije, ki si pošteno ali pa nepošteno služi svoj kruh. Vsak izmed teh, namreč dela več in bolj za svoje preživetje.
Samo majhen opis situacije, da bo bolje razumljiva. Učitelj v srednji šoli, dela največ (poudarjam, največ, več ne sme, ker bi lahko bil preobremenjen) 5 ur (in da ne bo nesporazuma, govorim o šolskih urah, torej po 45 minut) na dan, največ 20 oz. v izrednih primerih do 23 ur na teden. Ostalo se šteje kot priprave na domu.
Res je, vsako leto se spreminjajo učni programi in učitelji se jim morajo prilagajati. Ampak, saj se ne spreminjajo dejstva, ki jih poučujejo! Ali obrazloži nekaj na začetku ali na koncu leta menda ni toliko obremenjujoče, da bi moral gospod učitelj 20 ur na teden preživeti pred učnim gradivom doma in študirati vse tisto, kar so ga naučili že na faksu!?
Vsako leto se znižujejo kriteriji zaključnih izpitov in mature, torej niti večja poneumljenost dijakov ne poveča obsega dela in truda, ki ga bi moral učitelj vložiti v njih.
To pomeni, da je šolstvo edina dejavnost v državi, kjer ti plačo povečujejo ob hkratnem konstantnem padcu produktivnosti, zmanjšani normi in celo vedno manjšem obsegu “proizvodnje”, saj je dijakov vsako leto manj.
Glede na povprečno bruto plačo cc. 1950 EUR, kar je približno 1200 EUR neto na mesec, to pomeni, da zasluži učitelj dobrih 14 EUR na uro, oz. 3400 SIT na 45 minut.
Pa kaj se delate norca? Okrajni sodnik torej mesečno zasluži cc. 100 EUR več kot srednješolski učitelj, in še vedno ni nihče pomislil, da bi jih bilo pametneje vse odstavit in zamenjat!?
Ne dilat, če nočeš delat in bi rad vseeno dober standard, postaneš pač učitelj!
(Vir: Nekaj let sem sestavljal urnike srednjih šol v SG.)
Ob krvavi posteljici, ki se še drži njihovega telesa, črni in beli ležijo ter vekajo v pozdrav svojim materam ter nekaj tisoč kvadratnih metrov velikemu travniku, polnem zelene hrane in cvetočega sadnega drevja. Majhni volneni repki pomagajo loviti ravnotežje, ko negotove, drobne nožice še niso samozadostne.
Življenje je lepo, sončno ali deževno, in njihovi pogumni pogledi se drzno usmerjajo proti meni, medtem ko tekajo ob žičnati ograji in preskakujejo drug drugega, lovijo svoje bratrance in grizljajo čudno leseno piramido, ki stoji na vrhu hriba. Strahu ni in sreča je neizmerna.
Počasi samostojni, še vedno strmijo vame, ko to isto piramido opremljam z nepoznanimi svetlečimi predmeti. Gledajo svoje matere kako ponovno nosijo velike trebuhe in pričakujejo njihove bratce.
Pogum se izgubi v brezglavi grozi in počasi ugasne, hkrati z njihovim življenjem, ko visijo s piramide, ravno v tistem trenutku, ko novi otroci ob krvavi posteljici, ki se še drži njihovega telesa, črni in beli ležijo ter vekajo v pozdrav svojim materam ter nekaj tisoč kvadratnih metrov velikemu travniku….
Morda pa vekajo tudi svojim starejšim bratom…
ostajajo njegove resnice, zakopane pod gomilami spletk, varovane s telesom prirejenim izključno v ta namen. Vse ostalo je le zakulisje, predprostor hiše strahov katere izumitelj in lastnik je.
Za očmi kuje načrte in srepo zre v žrtve, postavljene pred orodjem njegovega telesa. Cilj opravičuje sredstva in prepovedi so žalitev, ki si je ne dopusti pogosto slišati. Kaj je cilj, ve le on. Kje je potešitev njegove krvoločnosti, ne ve nihče. Misli le s srcem in čuti le z mislimi. Čuti kar želi.
Za očmi ni skrivališče. Za očmi je utrdba.
Lani jeseni sva se razšla. Kot ponavadi je zveza trajala dve leti, in razen tega, da sem pač menil, da je postala prestara zame, nisva imela praktično nobenih težav. Človek se pač naveliča in slej kot prej odloči, da je čas za spremembo, za novo romanco.
Najin čas skupaj je bil magičen. Veliko sva potovala, preživljala ogromno časa skupaj in moram priznat, da sem bil res srečen z njo. Imel sem občutek, da tudi ona čuti isto. Nikoli me namreč ni pustila na cedilu in res sem se trudil, da bi ji bilo čim lepše z mano.
Vse. Vse je bilo super in ni bilo dneva, ko se je ne bi dotaknil, jo stisnil in se prižel k njej. Usojena drug drugemu. Ampak, kot sem rekel, pride čas, ko je nekdo prestar in, sedaj boste rekli, da sem navadno umazano prase, ko je čas za mlajšo, lepšo. Za nove dotike, sveža presenečenja in zvezo, ki te ponovno osrečuje kot bi pravkar odpiral darila za rojstni dan.
Izbira je velika in glede na mojo biseksualnost, je skoraj neskončna. Malo sem, malo tja, povsod lepota, ki širi zenice in potiska kri vedno hitreje po mojih žilah. Ob vsej ponudbi in še možnostih interneta, moraš trdno stati na tleh, da se še brzdaš in ne zaletavo skočiš kar prvi simpatiji v naročje. Ampak zdaj sem že blizu. Izbira se je zožila v lijaku mojih zahtev in mislim, da je čas za novo ljubezen. Samo med dvema se še moram odločiti. Skoraj mi je že vseeno, “jahal” bom enega ali drugo.
Naslednji teden. Rabim namreč le še malo časa za premislek. Naslednji teden, bom vzel svoje srce in ga podaril, dal v zakup za leto ali dve. Naslednji teden, se združim z svojo novo ljubeznijo. Honda CBR 1000 RR ali pa Suzuki GSXR 1000. Tako bo pomlad zopet v znaku metuljčkov v mojem trebuhu.
Nisem pričakoval, da bom še kdaj slišal njen glas in tako je bilo vprašanje, ki mi ga je postavila po telefonu še toliko večje presenečenje. Kljub temu, da je bilo od najinega zadnjega srečanja že nekaj let, se mi je zdelo razumljivo, da je bilo to kar sem ji storil zadosten razlog, da se bova pozdravila le še med slučajnim mimohodom, če sploh. Ampak to naj bo druga zgodba.
“Haj, D. pri telefonu. Na koroškem sem in nimam kam, bi lahko prišla k tebi?”. Medtem ko sem divjal po cesti mestu naproti, sem si predvajal te besede v glavi in se spraševal, če so bolj čudne te ali moje s katerimi ji pravim, da lahko in, da jo bom pobral čez 15 minut. Pravzaprav sem se o smislu svojega ravnanja še vedno spraševal tudi potem, ko se me je že oklepala z rokami, medtem ko sem privijal plin in poslušal kako kriči v čeladi, napol v grozi in napol v užitku. Morda bolj suha, a divjosti ni izgubila odkar sem jo nazadnje videl.
Dolgo sva sedela v temi na terasi pod hišo, kadila in se pogovarjala, preden sva šla notri. Toliko je bilo potrebno povedat in toliko tistega, kar se je zgodilo obema v teh letih, da se je zdelo kot, da morava odložiti ta tovor preden lahko vstopiva v zaprt prostor. A smejala sva se lahko še vedno in kljub očitkom, ki mi jih je sicer upravičeno navrgla vsake pet minut in stavku, ki ga je konstantno ponavljala, “Kako si mi lahko to storil!?”, se me je dotaknila in njen nasmeh je bil prav tako širok in bel kot pred desetletjem.
Že pod odejo, sem ležal in gledal, kako se slači pred mano, še vedno lepa in vitka kot nekoč. Le stopinje časa so naredile žensko iz nje, manj nedolžno in bolj samozavestno kot dekle, ki sem ga držal za roko, ne da bi se mogel skoncentrirati na film, ki so ga predvajali na platnu. Bilo je kot bi mi nekdo pokazal, kako mi je skrivaj ušel en delček življenja in so ga nadomestili spomini ter podobe lepih trenutkov preteklosti.
“Ne bom spala s tabo!”, mi je rekla, stala na mestu in gola strmela vame, ki sem dvigal odejo in se naglas smejal, “No, spala bom ampak ne bova seksala!”. Še vedno nasmejan sem rekel le:”Seveda ne, sploh nisem pomislil na kaj takega.” in se umaknil čisto malo, toliko, da je lahko zlezla k meni. Vonj, ki mi je bil domač, mi je še enkrat raztegnil ustnice in zdelo se mi je čisto naravno, da sem jo poljubil, ko se je stisnila k meni.
Spala sva in jutro je prineslo nov dan. Še preden sem odprl oči, mi je bilo jasno, da bova morala pogovor včerajšnjega večer ponoviti, sicer bo to zadnjič, da se vidiva. Na vprašanje, ki se mi je postavljalo v glavi, mi je odgovorila z svetlečimi očmi skoraj črne barve, na terasi kjer sem sedel in gledal sonce, ko se je ona šele pravkar zbudila. Zgodba torej piše nova poglavja. Kar je bilo še včeraj zaključek je danes samo del zapleta.
Ko sem še obračal vojno na balkanu v svoji glavi, leta nazaj, sem v neki točki začel sestavljati lestvico pokvarjenosti, ki jo lahko doseže neka sila, narod ali posamezniki. Kljub temu, da sem večino sovražnega orožja videl v rokah Srbov, sem zlahka med prvake tega tekmovanja v moji glavi uvrstil Hrvate in njihovo pretirano poudarjanje nacionalne zavesti v kombinaciji z verskim fanatizmom in privrženostjo katoliški cerkvi. Zagotovo dokaz, da so prav verniki največji podleži na tem planetu.
Le zakaj se vsi okoliški narodi enačijo v eni stvari, namreč antipatiji do Hrvatov!? Moja želja, da bi uporabljal izraz “ustaši” sicer tu ne bo prišla do izraza, vendar pa se v tej stvari s temi narodi enačim tudi jaz. Morda zato, ker državi, ki v situaciji okupacije njenega ozemlja kmalu pride do ideje, da bi se združila z okupatorjem in skupno tolkla po sosedih, res ne moreš pripisati niti ene dobre lastnosti.
Ampak, da ne bom na dolgo in široko, sploh glede na to, da se bo zagotovo našel kdo s komentarjem daljšim od mojega posta, bom preklopil kar na bistvo. Že od osamosvojitve dalje, so Hrvati najbolj zagnojen trn v peti naše politike in zemeljske suverenosti. Njihova politika je jasna, “mi vam jebemo mater, vi pa boste to lepo in mirno prenašali”, in te politike se držijo kot pijanec plota. Meddržavni dogovori so enodnevnice, ki veljajo ravno toliko, kot njim ustreza, pristopna pogajanja za vstop v Unijo pa so uspešna le zato, ker jim Evropa vključno z nami gleda skozi prste. Ne dunajski konjarji, hrvaški hlapci smo!
“Oprostite gospod predsednik, vendar mi smo vas volili! Kje so naši interesi in kdo jih bo začel zagovarjati?!” Evo moje interese! Hrvate v morje in ograjo namesto Šengena! Pa naj imajo svoje morje in se hranijo z ribami, medtem ko jim narod crka od lakote in je edina organizacija, ki vzpostavlja red v državi mafija. Kakšna EU, še v kmetijsko zadrugo jih ne spustimo več.
Saj so rekli, da jim je ERC pomembnejši od vstopa v Unijo, pa jim izpolnimo željo. Meje se zaprejo in poleti je uradno določena čakalna doba za turiste, ki želijo na hrvaško morje, dva dni, medtem pa naj zapravljajo v slovenskih okrepčevalnicah. Transportne poti za hrvaška podjetja se ukinejo in garantiram, da bodo tudi Madžari kmalu sledili vzgledu. Italijani pa nam bodo najverjetneje v zahvalo in naklonjenost vrnili Trst, medtem ko se jim bodo polnile turistične blagajne z denarjem, ki ga sedaj tako razsipno dajemo Hrvatom.
Predlagam še zakonsko prepoved majic z šahovnico ter takojšen izgon za vsakega, ki si jo drzne nositi na naši zemlji. Pa jim dajmo vrnit vzgled, ki so ga oni meni dali lansko leto, ko je natakar pri sosednji mizi, v majhnem morskem mestu na hrvaški obali, nekim domačinom glasno razlagal, kako je razumljivo, da od Slovencev ne pričakuje napitnine, saj smo vendar “najgorija nacija na svjetu”!
Ali pa jim postavimo pogoj. Ko bosta vstopili Srbija in Bosna, se pa morda za vas tudi pojavi kakšna opcija. Do takrat pa jejte svoj ponos. Naj vam tekne!
Pred leti, tam nekje po osamosvojitvi, je vsaj v eni stvari še vedno vladalo bratstvo i edinstvo, namreč v voznem parku. Kamorkoli si se obrnil same Zastave. Yugo ni bil le okrajšava za posameznike v belih nogavicah in prekratki trenerki kombinirani z usnjeno jakno, temveč tudi najpogostejše prevozno sredstvo na slovenskih cestah. Kvaliteta primerna kulturi naroda in isto je veljalo za uporabnost.
Takrat smo avtomobile kupovali še na gotovino. Prvi poizkusi Leasinga so bili še v povojih in v štartu tudi dokajšnja nategancija. Z leti pa je to postalo trend. Avto na Leasing, dostopnost garantirana. Nenadoma je avto park postal drugačen. Znamke o katerih smo do tedaj samo sanjali, možnost prehitevanja brez, da bi vozilo pred teboj moralo ustaviti. Evo, Evropa u trenu oka!
Hkrati z avto parkom, pa se je spremenila še ena stvar. Naenkrat se je zabrisala meja med premožnimi in delavskim razredom. Parkirišča pred fabrikami so kar naenkrat polnili Passati, in ti niso bili last direktorja. Delavci s plačo, ki se pravzaprav sploh ni spremenila in je še vedno komaj zadostovala za kritje najemnine stanovanja in tekoče ter fiksne stroške preživetja, so nekako našli možnost, da del dohodka preusmerijo v imidž. Princip življenja po načelu “jesam siromašan ali vozim se ko Tito”! Če drži rek, da se takrat, ko si najbolj šibek delaj močnega, potem je Slovencem to uspelo.
Danes narod joče, da živi preslabo. Delavci na ulicah korakajo za dvig plač, ki naj bi jim omogočale dostojno življenje. Jeza se kopiči zaradi finančnih kolapsov v obliki Oriona in na vprašanje, ali bi se raje vrnili v Socializem, presenetljiva masa odgovarja pritrdilno.
Zanimivo pa se zdi, da se velika večina teh korakajočih tja pripelje z novimi avtomobili. Zvečer se gledajo na big screen ekranih v svoji dnevni sobi in še vedno tiho izrekajo sindikalna gesla. Žrtve Oriona trdijo, da jim pri zdravi pameti niti na misel ni prišlo, da bi lahko posledice bile katastrofalne, nihče pa se ne vpraša, ali je bil večmilijonski kredit res takšnega življenskega pomena, da so bili pripravljeni prepisati vso svoje premoženje kljub temu, da jim je banka rekla, da tega enostavno niso sposobni realizirati.
Vsi moramo skrbeti sami zase. Vozim avto primeren svojemu dohodku in tudi sicer trošim v tem stilu. Kakor iznajdljiv tako bogat. Verjamem, da nekaterim ni lahko, a hkrati mislim, da je nekaterim dosti boljše kot pa trdijo. In včasih se enostavno ne morem upreti, da ne bi rekel: “Slab standar a? Ni slab avto za tako slab standard!”
